Preden nas je korona za dober teden spet spravila na daljavo, so se učenci 2. in 3. triade z učitelji odpravili na bližnji Bohor. No, Bohor je sicer res blizu, a vsak je njegovo bližino doživljal po svoje. Pač glede na kondicijske sposobnosti. A vsi so nekaj dosegli in to najbolj šteje. Devetošolci pa so svojo pohodniško izkušnjo lahko ubesedili že naslednji dan – v zadnji nalogi testa za slovenščino. Med drugim so napisali naslednje:
Mateja: Pohod smo začeli ob 8. uri, ko smo se po razredih v koloni napotili proti Bohorju. Naša prva večja postojanka je bila pri lovski preži, kjer smo že lahko nekaj malega pojedli. Po 15-minutnem počitku pa smo pol ure hodili do lovske koče. Tam je sledila daljša pavza, a za učence 3. triade vseeno krajša kot za ostale, ker smo mi nadaljevali še na vrh.
Julija: Pohoda na Bohor sem nisem tako veselila, saj bi raje šla na Lisco. A sem bila vesela, da sem osvojila Veliki Javornik in da sem po štirih mesecih brez kondicije prišla na najvišjo točko občine. Vmes sem sicer skoraj ome
dlela, a sem zdržala do konca.
Jan: Pohod si bom zagotovo najbolj zapomnil po krvavih žuljih na nogi, ampak kljub temu je bilo super. Najbolj všeč mi je bilo na koči na Bohorju, saj smo lahko v miru jedli in pili. Med potjo smo srečali tudi druge pohodnike, česar na Bohorju res nisem pričakoval, saj je tako velik.
Milan: Dolgo časa nisem bil na tako dolgem pohodu, zato je bilo zelo naporno. Najtežje mi je bilo pri vzponu na vrh zaradi moje slabe kondicije. Ko sem prišel domov, sem bil utrujen in lačen, ampak nisem utegnil jesti, ker sem prej zaspal.
Timeja: Zanimivo mi je bilo, da smo se iz našega razreda pohoda udeležili vsi. Ker smo s sošolkami klepetale, je pot hitreje minila. Spomnim se, da je učitelj večkrat rekel: »Počakajmo, da pridejo vsi do sem.«
Leila: Ko smo hodili, ni bilo nobenega posebnega razgleda, zato pohod ni bil najbolj zanimiv. 3. triada se je povzpela na Veliki Javornik, na katerem je gozdna jasa.
Rok: Na vrhu smo imeli krajši postanek in proti koči na Bohorju smo morali pohiteti, saj nam je že zmanjkovalo časa. Pohod sem si najbolj zapomnil po tem, da smo šli čez most, ki sem ga s svojo družino popravil jaz.
Neža: Pohod mi je bil naporen, saj nisem mogla slediti hitremu tempu. a sem prispela do lovske koče, ki stoji na sedlu med Vrhom Možnice (926 m) in Malim Javornikom (989 m). Verjetno na bom šla nikoli več na Bohor, saj je bilo naporno. A bila je dobra izkušnja in najbolj se spominjam, ko me je Ema gor vlekla s palico.
Ema: Pohod je trajala približno 4 ure, najbolj pa si ga bom zapomnila po tem, da sem morala tri punce vleči polovico poti do lovskega doma. Ker sva z Nežo brez kondicije, sva tudi midve ostali na lovski koči. In na koncu je Neža dejala: » Joj, končno, »fertik«, zdaj grem pa spat!«
