Samo predstavljate si, da je ne bi imeli. Naše kuharice Mateje. No, a v svojem življenju ne samo kuha … Kaj še počne poleg tega? Imamo učenci ustrezen odnos do hrane? Vse to in še več boste izvedeli v tem intervjuju.
Kako to, da ste se odločili postati kuharica?
Vedno sem imela željo po kuhanju. Sicer je bil moj prvoten poklic slaščičarka, ampak sem se po desetih letih dela preusmerila za kuharico.
Kakšna se vam zdi služba?
Sem zelo zadovoljna.
Vas moti, da ste na šoli manj opazni?
Niti ne toliko, saj imam dovolj dela v kuhinji.
Ste po zaključenem dnevu zelo utrujeni?
Zaenkrat še ne.
Kako poklic vpliva na vaše osebno življenje?
Poklic ne vpliva na moje osebno življenje, saj grem po osmih urah dela domov.
Katero jed najraje kuhate?
Najraje kuham enolončnico ali golaž, saj zato potrebuješ nekaj znanja, ki ga za zrezke ne rabiš.
Kaj vas poleg kuhanja še veseli?
Poleg kuhanja imam hobi, ki me zelo veseli, in to je lovstvo, saj obožujem naravo in gozd. Ko pa ne lovim, se ukvarjam še s kmetijstvom.
Kako se počutite v družbi otrok?
V družbi otrok mi je prijetno in se počutim zelo dobro.
Se vam zdi, da imamo učenci ustrezen odnos do hrane?
Ne, zagotovo ne, saj se preveč hrane zavrže.
Kaj najbolj gre, kar skuhate?
Definitivno dunajski zrezki in vse ocvrte stvari. Najmanj pa juhe.
Kaj vas pri učencih najbolj moti?
Velika strata s hrano.
Kaj pa vam je pri učencih najbolj všeč?
To, da lepo pozdravljajo, ko pridejo na kosilo ali malico.
Rekli ste, da ste lovka. Kaj je vaš največji uspeh na tem področju?
Lovci lovimo srnjake za trofeje in to je bil tudi moj največji uspeh – srnjak s trofejo.
Gospa kuharica, želim vam še veliko zadovoljstva tako v kuhinji kot pri lovu in se vam zahvaljujem za vas čas.
Leila Vouk, 8. r.
