POGOVOR Z DAVIDOM ŠKORJANCEM

Apr 16, 2024 | Aktualno

V začetku marca smo v okviru šolske skupnosti in letošnje teme šolskega parlamenta DUŠEVNO ZDRAVJE na šoli gostili bivšega učenca Davida Škorjanca, ki ga je nesreča stala samostojnega gibanja, je pa v tej preizkušnji (tudi duševnega zdravja) našel veliko moči, ki jo sedaj uresničuje skozi košarko na vozičku. Pri tem je zelo uspešen, njegovo delo je v začetku leta nagradila tudi Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite, ki je Davida Škorjanca razglasil za perspektivnega športnika leta 2023. V šolski telovadnici je nastal zanimiv pogovor v živo, vreden tudi zapisa, zato smo Davida Škorjanca prosili za pisne odgovore na vprašanja. Privolil je. Bralcem pa želimo, da v intervjuju, ki je nekako našel pot do objave ravno na svetovni dan paraplegikov, najdejo kakšno misel zase. 

Kako se spominjaš osnovne šole in tistega časa?

Na te čase me vežejo predvsem spomini druženja z sošolci, tudi kaka lumparija, ki smo jo naredili, in ko je bila še edina skrb po pouku narediti domačo nalogo.

V 3. letniku se je zgodila usodna nesreča … Zaupaj nam, kaj se je zgodilo. Koliko dni si bil v bolnišnici? Koliko časa je trajalo okrevanje v Soči?

Pri 17 letih sem padel z motorjem, zlomil sem si hrbtenico. Oporna nogica motorja, ki jo uporabimo za postavitev motorja, se je med vožnjo odprla, in ko sem šel v levi ovinek, se je naslonila na tla, zato sem izgubil nadzor nad motorjem in padel. Bil sem pri zavesti, tistim, ki so bili na kraju nesreče, sem še povedal telefonsko številko svoje mame. Odnesel sem jo brez ene same praske, nisem imel nobenega drugega zloma. Bolel pa me je hrbet, zato sem dejal, naj me ne premikajo, tako da sem potem ležal v meter in pol visokih koprivah, dokler niso prišli zdravniki. Po 14 dneh v bolnišnici v Celju sem šel naravnost na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča. Tam sem preživel tri mesece in zgodba se je tam končala. Potem pa sem poskušal ogromno narediti še sam, veliko sem telovadil, hodil na fizioterapije. Stanje se je od nesreče nekoliko izboljšalo, najprej namreč od pasu navzdol nisem čutil nič, zdaj imam do kolena nekaj malega občutka, a res malo, medtem ko od kolen navzdol ne čutim nič.

Kako si sprejel dejstvo, da ne boš več hodil oz. bo voziček tvoj pomočnik pri premikanju?

Na začetku je bilo težko, si v situaciji ko ti vsaka dejavnost, ki ti je bila prej samoumevna, postane izziv. Dejstvo, da bo voziček pripomoček pri premikanju, sem sprejel precej hitro, saj druge izbire ni. Preprosto – če želiš biti aktiven, ga boš uporabljal.

Tvoje duševno zdravje je bilo takrat verjetno na preizkušnji. Kdor tega ni doživel sam, si težko predstavlja, kaj vse človek doživlja. Koliko časa si potreboval, da si sprejel to dejstvo? Kakšno vlogo je pri tem imela tvoja družina?

Meni osebno je bilo tistih prvih 14 dni v bolnišnici najtežjih. Potem v Soči mi je bilo nekoliko lažje, ker si obkrožen z ljudmi, ki prestajajo enako kot ti. Ko sem šel iz Soče domov, sem ugotovil, kaj vse lahko še počnem, ne pa, česa ne morem. Sam verjamem v to, da se ti bodo, če razmišljaš samo negativno, potem dogajale samo slabe stvari. Tudi za družino je bil na začetku to velik šok, kar je običajno, a ko so videli, kako sem se sam spoprijel s tem, je bilo tudi njim nekako lažje. Če bi me videli zamorjenega in žalostnega, bi bilo povsem drugače. Res nisem hotel, da bi se komu smilil. Tako kot jaz sam je seveda tudi družina potrebovala čas, da je sprejela novo realnost.

Koliko časa si potreboval, da si se navadil vozička?

Voziček sem osvojil hitro, saj sem ga za vsak premik uporabljal. Te pa tudi na Soči naučijo osnov in na kaj je treba biti pozoren pri sami vožnji.

So te sošolci, vrstniki, kdorkoli zbadali, ko si pristal na vozičku?

Sošolci in tudi vsi vrstniki so me sprejeli takšnega, kot sem in me niso nič zbadali. Mislim, da je marsikdo tudi sam pomislil, da se lahko to zgodi vsakemu tudi njemu.

Kako je poškodba vplivala na dokončanje šole? Se je to zamaknilo?

Iz Soče sem šel skoraj direktno v dijaški dom in začel s 4. letnikom. Tako da na srečo se mi ni šolanje nič zamaknilo. Sprememba je bila le v tem da sem bil čez teden v Celju in samo za vikende doma.

Šele poškodba ti je prinesla odločitev, da se vpišeš na fakulteto. Katera je bila to? Kako ti je šlo med študijem? Kje si živel?

Plan je bil iti kar takoj po srednji šoli v službo, potem pa sem nekako spoznal, da bom zaradi svoje poškodbe težko delal v kakšni izmed proizvodenj, zato sem se vpisal na fakulteto v Celju in jo tudi uspešno končal. Živel sem v študentskem domu Celje, dokler nisem naredil izpita za avto.

Kdaj je ponovno vzklila tvoja ljubezen do športa? Zakaj košarka? Je bil v igri tudi kakšen drugi šport?

Leta 2019 me je poklical Aleš Povše iz Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske in me povabil, da si ogledam treninge košarke v Celju. Od takrat naprej se redno udeležujem treningov, preprosto sem se našel v tem športu. Vsi igralci so me lepo sprejeli, vzeli so si čas zame, dajali so mi nasvete med treningom ali po njem. To mi je dalo obilo motivacije za treniranje naprej. Druge športe sem bolj samo spoznal nikoli pa preizkusil, saj sem se popolnoma našel v košarki.

Koliko let jo sedaj že treniraš?

Treniram jo že 5 let.

Kako je s parakošarko v Sloveniji? Je več klubov, ki se medsebojno pomerjajo? Kako pogosti so treningi? Je veliko tekem? Kako je videti trening?

Pri nas v državnem prvenstvu tekmujemo po regijah, imamo štiri društva, ki imajo vsaka svojo ekipo. Z društvom treniram dvakrat na teden, enkrat na teden pa s slovensko reprezentanco. Tekem je za moj okus premalo, zato sem se tudi odločil za igranje v tujini.

Treningi po navadi izgledajo tako, da se najprej malo ogrejemo, nato pa se razdelimo v dve ekipi in igramo. Reprezentančni trening pa nas vodi naš trener in vse bolj vodeno.

Treniraš tudi v Gradcu. Zakaj še to? Ali razmišljaš, da se boš lahko s košarko ukvarjal profesionalno?

Iz Gradca so stopili v stik z mano. Imel sem že tudi nekaj drugih ponudb iz Italije, Grčije, zanimanje je bilo tudi iz Francije. A to bi bile vse res profesionalne pogodbe, kar bi pomenilo, da bi moral življenje tu pustiti za sabo, hkrati pa finančno ne gre za take številke, da bi bil to vzvod za selitev. Ampak nikoli ne reci nikoli, odprt sem za vse, veliko pa je odvisno od ponudb, sploh zdaj, ko imam še dobro službo.

Vemo, da si zaposlen v Tajfunu. Tvoja osnovnošolska želja se ti je torej izpolnila. Je bilo težko najti zaposlitev? Koliko časa si že zaposlen v Tajfunu? Kako se znajdeš? Imajo urejen dostop za invalide?

Zaposlitev v Tajfunu sem nekako imel že urejeno, saj sem tam opravljal tudi praktično delo med šolanjem in so me že takrat imeli v načrtu zaposliti. Sem pa imel tudi njihovo kadrovsko štipendijo. Sedaj sem zaposlen že skoraj štiri leta. Uredili so mi lažji dostop do podjetja in pa tudi parkirno mesto.

Kako je v Sloveniji poskrbljeno za invalide? Si član društva paraplegikov Jugozahodne Štajerske? Kako ti je društvo v pomoč?

Če pogledam splošno, je pri nas dobro poskrbljeno. V društvu dobiš popolno podporo pri čemerkoli – ali gre za šport ali kakršne koli življenjske potrebe. Treba se je le opogumiti in vprašati za nasvet ali pomoč. Vsi so vedno pripravljeni pomagati.

Kaj pa so tvoje vsakdanje ovire? Te kaj posebej moti? Na spletni strani Zveze paraplegikov sem opazila, da lahko opozorite na arhitekturne ovire. Bi kakšno izboljšavo predlagal?

Moja dnevna rutina je tako prilagojena, da sem odstranil vse ovire, na katere sem naletel, zato me nič ne moti in sem popolnoma samostojen. Največ ovir pa je vedno arhitekturnih, kot so pločniki, previsoki pragi pri vratih, dostop do prilagojenih sanitarij ipd.

 Kako imaš prilagojen avto? Lahko opišeš?

V avtu imam ročico, ki je povezana na stopalke za zavore in gas. Ko premaknem ročico k sebi, dodam plin, ko pa ročico pomaknem stran od sebe, pa zaviram. Edini pogoj za avto je, da ima avtomatski menjalnik. Dobra stvar pa je ta, da lahko avto vozijo vsi, saj so stopalke dostopne.

Kakšne so tvoje želje za naprej?

Na področju košarke si želim predvsem še napredovati, biti najboljša verzija samega sebe. Zaenkrat še želim ostati pri trenutni službi in trenutni rutini življenja. Vendar se nikoli ne ve, mogoče pa se v prihodnosti odločim preizkusiti v profesionalni košarki.

Še nekaj utrinkov s prireditve pa najdete v naši galeriji.